Zgodovinski oris

Izvor

Tajvan so že pred več tisoč leti naseljevala različna avtohtona plemena, ki so razvila svoje edinstvene kulture in so predstavljala izvor migracijskih tokov v številna otočja v Pacifiku, Indijskem oceanu ter celo na Madagaskarju. Kljub trditvam vlade LR Kitajske, da je Tajvan že od nekdaj bil del Kitajske, njeni zgodovinski zapisi tega ne beležijo. Najstarejši uradni zapisi o Tajvanu segajo v sredino 3. stoletja v t. i. Obdobje treh kraljestev (222-280), ko je bila iz kraljestva Wu na otok prvič poslana raziskovalna odprava z več tisoč člani. Vendar v teh zapisih je Tajvan označen kot področje zunaj meja kitajske civilizacije. Ko so otok začele kolonizirati tuje sile v 16. stoletju, so bili večinski prebivalci otoka malajsko-polinezijskega izvora in ne pripadniki kitajske etnične skupine Han. Tajvan ni bil ne del Kitajske niti ni imel stalne kitajske naselbine.

Evropske trgovske baze (1624-1662)

Prvi evropski osvajalci, ki so se zanimali za Tajvan, so bili Portugalci, vendar pa otoka niso kolonizirali. Poimenovali so ga Ihla Formosa ali Lepi otok in to ime sredi 16. stoletja ponesli s seboj v svet. Nizozemci so s svojo Vzhodnoindijsko družbo sprva zasedli otočje Penghu (Pescadores), leta 1624 pa so se zaradi pritiska kitajskih piratov premestili na jugozahodni del Tajvana, kjer so vzpostavili prvi kolonialni režim. Severni del Tajvana so leta 1626 okupirali španski osvajalci a so jih leta 1642 Nizozemci pregnali. Nizozemska vlada je spodbujala kitajsko imigracijo na Tajvan, saj je na plantažah riža in sladkornega trsa potrebovala številno delovno silo, tako da se je število prebivalstva na otoku tedaj znatno povečalo.

Vlada družine Zheng (1662-1683)

Leta 1644 je Kitajski zavladala mandžurska dinastija Qing, medtem ko so posamezne vojaške enote dinastije Ming pod poveljstvom t.i. Koxinge (Zheng Cheng-gong 鄭成功) tedaj ubežale na Tajvan in se še skoraj dve desetletji borili proti Mandžurcem. Po več neuspešnih bitkah na Kitajski so se leta 1661 uperili proti nizozemski vladi na Tajvanu in s svojimi piratskimi veščinami dosegli zmago. Na jugovzhodnem delu Tajvana so vzpostavili prvo kitajsko upravo poimenovano Kraljestvo Tungning 東寧, ki je vse do leta 1683 kljubovalo dinastiji Qing. A četudi je leta 1684 Tajvan upravno postal prefektura province Fujian in s tem del večnarodnostnega cesarstva mandžurske dinastije Qing, ni bila nadzorovan v celoti, otok pa za dvor ni bil relevanten in je bil celo predlagan za prodajo.

Vlada dinastije Qing (1683-1895)

Zaradi poraza mandžurske vlade z zahodnimi silami v opijskih vojnah (med leti 1839-42 in 1856-60), so se tajvanska ključna pristanišča bila primorana odpreti tujim trgovcem, kar je močno spodbudilo otoški gospodarski razvoj. Tajvanski sladkor, kafra, indigo in čaj so bile zelo iskane izvozne dobrine. Tajvan je pridobival vse večjo strateško vlogo zaradi česar je bil privlačno ozemlje za tuje osvajalce. Ko je leta 1874 južni del otoka zasedla japonska vojska ter severni del leta 1885 napadla še francoska vojska, je dvor dinastije Qing uvidel, da mora otok izdatneje zaščititi. Šele tedaj so svojo oblast nad otokom okrepili z zvišanjem otoškega statusa iz prefekture v provinco in ga vidno modernizirali. Imigracije s Kitajske so število tajvanskih prebivalcev dvignile čez prag dveh milijonov.

Japonska oblast (1895-1945) na Tajvanu in dogajanje na Kitajski

Leta 1894 je japonska invazija Koreje, ki jo je dinastija Qing obravnavala kot svojo tributarno državo, zanetila prvo sino-japonsko vojno. V skladu z ostrimi pogoji mirovnega sporazuma sklenjenega v Shimonosekiju leta 1895, ki je vojno uradno zaključil, je bil Tajvan skupaj z otočjem Penghu predan Japonski. Prebivalci Tajvana so bili nad lahko vladno predajo njihovega ozemlja razočarani in so se skušali sami boriti proti japonskim okupatorjem. Ustanovili so Demokratično republiko Tajvan 臺灣民主國, ki je preživela kar 5 mesecev hudih bitk: od maja do oktobra leta 1895.

V 50-letnem obdobju kolonizacije je Japonska izvajala načrtno asimiliranje Tajvancev ter pospešeno razvijala otoško gospodarstvo. Izgradnja moderne industrijske in transportne infrastrukture je začrtala tajvanski nadaljnji razvoj. V tem obdobju se je tudi začela oblikovati prepoznavna tajvanska identiteta. Za mednarodno skupnost je v začetku 20. stoletja postalo nesporno, da je Tajvan del japonskega cesarstva, ki z leta 1912 ustanovljeno Republiko Kitajsko nima povezave. Republika Kitajska je tako postala legitimna naslednica ozemlja dinastije Qing, ki tedaj ni zajemal Tajvana, niti se zanj v 1920ih in 30ih letih niso zanimale kitajske politične elite. Ko pa je Japonska začela iz svojih tajvanskih oporišč napadati filipinska otočja in prodirati proti jugovzhodni Aziji, se je vrednost Tajvana za kitajske politične elite bistveno povečala. Tajvan je postal igralna karta v tekmi naracij med kitajskimi komunisti in nacionalisti, ki so složno začeli navajati, da se mora »Tajvan vrniti Kitajski«.

Z japonskim napadom na ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbour 7. decembra 1941 se je Tajvan znašel v samem žarišču vojaških velesil in nove svetovne vojne. Ker je Chiang Kai-shekova Republika Kitajska igrala vlogo zaveznika ZDA, je Chiang pri povojni razdelitvi japonskega ozemlja imel zelo velik vpliv. Novembra 1943 na srečanju v Kairu je Chiang skupaj z ameriškim predsednikom Franklinom Rooseveltom in angleškim premierjem Winstonom Churchilom sprejel deklaracijo, s katero se je ozemlje Mandžurije, Tajvana in otočja Penghu zagotovilo Republiki Kitajski (t .i. Kairska deklaracija).

Oblast Republike Kitajske

Po japonski predaji in sprejetju deklaracije zavezniških sil v Postdamu avgusta 1945 (t. i. Postdamska deklaracija) je Japonska uradno predala ozemlje Tajvana v upravo ZDA, ki so Chianga pooblastile, da 25. oktobra 1945 prevzame otoško oblast. Vendar pravni status Tajvana tedaj ni bil dorečen. Japonska suverenost nad Tajvanom se je uradno prenehala šele 28. aprila 1952, ko je v veljavo stopil mirovni sporazum, podpisan leta 1951 v San Franciscu. Kočljiv problem je nastal, ker se je 1. oktobra 1949 oblikovala »še ena« Kitajska; Chiangov sovražnik Mao Zedong je na Trgu nebeškega miru v Pekingu svečano ustanovil Ljudsko republiko Kitajsko (LRK). Nastal je precep »dveh Kitajsk«.

Tajvan se je tako znašel sredi državljanske vojne med Maovimi komunisti (Kitajsko komunistično partijo, KKP) in Chiangovimi nacionalisti (Kitajska nacionalistična stranka ali Kvomintang, KMT). Podobno kot japonski kolonizatorji so novi prišleki s Kitajske obravnavali Tajvance za manjvredne državljane, navkljub njihovemu dosti višjemu standardu. Tajvan je bil tedaj opazno bolj »japonski« kot »kitajski«: prebivalci so govorili japonsko, nosili japonska oblačila in veliko jih je privzelo japonska imena, kar je nova oblast z avtoritarnim režimom želela povsem izničiti. Prioriteta Chiangove vlade je bila osvojitev celotne Kitajske, medtem ko Tajvan in lokalni prebivalci zanj niso imeli bistvenega pomena. Vse bolj očitni problemi zaradi ilegalnega prisvajanja zemlje, korupcije, primanjkovanja hrane, izbruha nalezljivih bolezni, inflacije, industrijskega propadanja, brezposelnosti, kot tudi perečih kulturnih sporov, so opazno krepili nezadovoljstvo med tajvanskim prebivalstvom.

Vse to je posledično vodilo do ene največjih tajvanskih tragedij: Incidenta 228 二二八事件, ki je leta 1947 sprožil val množičnih demonstracij, ki pa so vse bile krvavo zadušene. Chiangove vojaške sile so od tedaj začele brutalno obračunavati z vsemi nasprotniki režima vlade in sistematično uničevati tajvansko gibanje za demokracijo. Uradni viri navajajo, da so oblasti ubile med 18.000–28.000 Tajvancev, predvsem izobražencev, mnoge druge pa obsodile na več let zapora. Z uvedbo vojnega prava so bile civilne in politične pravice prebivalcev Tajvana za kar štiri desetletja povsem okrnjene. O obljubljeni ustavni demokraciji Republike Kitajske ni bilo ne duha ne sluha. Čeravno poznejša represija Chiangove vlade na Tajvanu ni dosegla ravni iz leta 1947, so bile politične aretacije in usmrtitve še štiri desetletja nekaj povsem vsakdanjega. To obdobje si je zato prislužilo naziv »beli teror«. Chiangova vlada je v svoji iluziji po osvojitvi celinske Kitajske s pomočjo vojnega prava in popolnega monopola vse do konca 80-ih dejansko izvajala diktaturo nad tajvanskim prebivalstvom. V Tajvanu je želela ustvariti vzorno »Kitajsko«, da bi z njo lahko utrjevala svojo legitimnost. Ker je delovala pod pretvezo demokratične ustave, je prejemala politično, ekonomsko in vojaško podporo ZDA, ki so zaradi strahu pred razširitvijo komunizma v Vzhodni Aziji, po izbruhu vojne v Koreji (1950-53), podprli Chiang Kai-shekov režim.

Kljub vsem naporom pa Chiangova vlada ni bila kos vplivnim sistemskim spremembam, kajti konec 60-ih so se geopolitične razmere začele občutno spreminjati. Vietnamska vojna (1945–75) je močno oslabila ZDA, ki so posledično začele gledati na komunistično Kitajsko kot na rešilno bilko, ki bi lahko okrepila ameriški položaj na tehtnici moči s Sovjetsko zvezo. Spremenjeno ravnovesje moči, izguba sedeža v Organizaciji združenih narodov (OZN) leta 1971 in proces demokratizacije so postopoma razblinili Chiangove politične sanje po »osvoboditvi« Kitajske, medtem ko se je otoka vse trdneje oprijemalo ime »Tajvan«. Ukinitev vojnega prava leta 1987 in sprejetje zakonodaje, ki je dovoljevala ustanavljanje novih strank, je v hipu spodbudilo nastanek novih političnih strank, neposredne politične volitve, kjer se stranke od tedaj miroljubno izmenjujejo pa dokazujejo, da je Tajvan danes vzorna konsolidirana demokracija s čvrsto tajvansko identiteto. Žal pa kitajske komunistične oblasti na proces demokratizacije v Tajvanu ne gledajo ravnodušno in ga skušajo z različnimi strategijami političnega, gospodarskega in psihološkega pritiska priključiti pod svoje okrilje, pa čeprav nikdar v svoji zgodovini nad njim niso imele oblasti.