Krajši zgodovinski oris

Izvor

Kljub trditvam vlade LR Kitajske, da je Tajvan že od nekdaj bil del Kitajske, njeni zgodovinski zapisi tega ne beležijo. Najstarejši uradni zapisi o Tajvanu segajo v Obdobje treh kraljestev (222-280), ko je bila iz kraljestva Wu na otok poslana prva več tisoččlanska raziskovalna odprava. Vendar v teh zapisih je Tajvan označen kot področje izven meja kitajske civilizacije. Ko so otok začele kolonizirati tuje sile v 16. stoletju, so bili večinski prebivalci otoka malajsko-polinezijskega izvora in ne pripadniki kitajske etnične skupine Han.

Evropske trgovske baze (1624-1662)

Prvi evropski osvajalci, ki so se zanimali za Tajvan, so bili Portugalci, vendar pa otoka niso kolonizirali. Poimenovali so ga Ihla Formosa ali Lepi otok in to ime sredi 16. stoletja ponesli s seboj v svet. Nizozemci, ki so pripluli iz Indonezije in Filipinov leta 1622, so sprva naselili otočje Penghu (Pescadores), kjer so uvedli vojaško oblast. Od tam so nadzirali pomorski promet v Tajvanski ožini in oteževali prehod portugalskim trgovcem. Leta 1624 so jih od tam pregnale vojaške čete dinastije Ming zato so se premestili na glavni otok Tajvana. Iz mesta Tainan so dominirali nad jugozahodnim delom otoka. Severni del Tajvana so leta 1626 zasedli španski osvajalci a so jih leta 1642 Nizozemci pregnali. Nizozemska vlada je spodbujala kitajsko imigracijo na Tajvan, saj je na plantažah riža in sladkornega trsa potrebovala številno delovno silo, tako da se je število prebivalstva znatno povečalo.

Vlada družine Zheng (1662-1683)

Leta 1644 je Kitajski zavladala mandžurska dinastija Qing, nekatere vojaške enote dinastije Ming pa so ubežale na Tajvan. Poveljnik Zheng Cheng-gong 鄭成功 (Koxinga), ki se je ustalil na severu Tajvana, se je še skoraj dve desetletji boril proti Mandžurcem in si prizadeval ponovno vzpostaviti oblast dinastije Ming. Po več neuspešnih bitkah na Kitajski se je leta 1661 uperil proti nizozemski vladi na Tajvanu in dosegel sporazum o prevzemu oblasti. Leta 1662 je bilo tako ustanovljeno Kraljestvo Dongning 東寧, ki obstoji vse do leta 1683, ko oblast nad Tajvanom prevzame dinastija Qing. Tedaj Tajvan upravno postane del province Fujian (臺灣) in s tem del večnarodnostnega cesarstva mandžurske dinastije Qing.

Vlada dinastije Qing (1683-1895)

V tem obdobju je prišlo na Tajvan na tisoče revnih kitajskih imigrantov, ki so iskali nov začetek in boljše življenje. Zaradi posledic Opijskih vojn (med leti 1839-42 in 1856-60), so se 4 tajvanska pristanišča odprla tujim trgovcem kar močno spodbudilo mednarodno trgovino. Tajvanski sladkor, kafra, indigo in čaj so bile zelo iskane izvozne dobrine. Tajvan je pridobival vse večjo strateško vlogo zaradi česar je bil privlačno ozemlje za tuje osvajalce. V času kitajsko-francoske vojne za Vietnam (1884-5) so severni del Tajvana zasedli Francozi, dinastija Qing pa je ob podpisu premirja s Francijo leta 1885 dvignila status Tajvana v samostojno provinco cesarstva Qing s prestolnico v Tajpeju.

Japonska oblast (1895-1945) na Tajvanu in dogajanje na Kitajski

Leta 1894 je japonska invazija Koreje, ki jo je dinastija Qing obravnavala kot svojo tributarno državo, zanetila prvo kitajsko-japonsko vojno. V skladu z ostrimi pogoji mirovnega sporazuma sklenjenega v Shimonosekiju leta 1895, ki je vojno uradno zaključil, je bil Tajvan, skupaj z otočjem Penghu predan Japonski. Prebivalci Tajvana so bili razočarani nad predajo njihovega ozemlja zato so se skušali sami boriti proti japonskim okupatorjem. Ustanovili so Republiko Tajvan 臺灣民主國, ki je preživela kar 5 mesecev hudih bitk: od maja do oktobra leta 1895.

V 50-letnem obdobju kolonizacije je Japonska izvajala načrtno asimiliranje Tajvancev ter pospešeno razvijala otoško gospodarstvo. Tajvan je tedaj razvil najmodernejšo industrijsko in transportno infrastrukturo v Aziji (razen Japonske same) kar je začrtalo tajvanski nadaljnji razvoj.

Na Kitajskem pa je konec 19. stoletja razočaranje nad mandžursko oblastjo vse bolj raslo. Politični program revolucionarja dr. Sun Yat-sena (孫逸仙 Sun Yixian / 孫中山 Sun Zhongshan), ki se je boril za padec monarhije mandžurske dinastije Qing je postopoma pridobival vse večjo podporo ljudstva. Njegovi politični ideali so bili povzeti v doktrini, ki se je imenovala “Trije ljudski principi” 三民主義 (nacionalizem, demokracija in narodni blagor) in je težila k neodvisni in demokratični Kitajski. 10. oktobra 1911 (revolucija Xinhai 辛亥革命) so Sunove vojaške sile uspešno zavzele prestolnico province Hubei, Wuchang, in razglasile odcepitev od mandžurske dinastije Qing. Revolucija je postopoma zajela vso centralno in južno Kitajsko, kjer so province razglasile neodvisnost in ustanovile neodvisno republiko s prestolnico v Nanjingu. Začasna vlada novo ustanovljene Republike Kitajske na čelu s Sunom (njegovo uradno ustoličenje za predsednika 1. januarja 1912 se šteje za ustanovitveni dan Republike Kitajske in se še danes na Tajvanu veličastno praznuje) je bila zelo šibka, saj so bile severne province Kitajske še vedno zveste mandžurskemu cesarstvu. Da bi se izognil državljanski vojni, se je Sun odpovedal predsedstvu in ga ponudil generalu severne vojske Yuan Shikaiju 袁世凱, ki je 12. februarja 1912 dosegel abdikacijo poslednjega mandžurskega cesarja Xuantonga 宣統皇帝 (Puyija) in končal vladavino zadnje dinastije na Kitajskem. Republika Kitajska pa je tako postala legitimna naslednica teritorija dinastije Qing, ki je tedaj zajemal Xinjiang, Tibet, Mongolijo, in Mandžurijo (Tajvan je bil tedaj še pod Japonsko). Yuan Shikai je revolucionarje kmalu močno razočaral, saj si je namesto k demokraciji in socialnim reformam raje prizadeval k ustanovitvi nove dinastije in cesarskem prestolu in tako popolnoma izigral ustavo nove Republike. Sun Yatsen je zato okrepil svoje zavezništvo (Kitajsko revolucionarno zavezništvo 中國同盟會), ki je preraslo v Kitajsko nacionalistično stranko (KMT). Po neuspelem poizkusu ponovne revolucije se je Sun relociral na Japonsko, kjer je nadaljeval z revolucijo do Yuanove smrti leta 1916. Leta 1917 se je vrnil v Guangzhou in si prizadeval povezati že povsem razdrobljeno Kitajsko, ki so ji vladali posamezni vojaški mogotci. Ustanovil je znamenito vojaško akademijo Huangpu 黃埔 (Whampoa), ki je postala center za vzgajanje revolucionarne vojske. Po Sunovi smrti (1925) je vrhovno poveljstvo prevzel general Chiang Kai-shek (蔣中正 Jiang Zhongzheng / 蔣介石 Jiang Jieshi). V triletni sloviti vojaški ekspediciji na sever Kitajske je Chiang porazil številne fevdalne gospode ter province priključil pod oblast Republike Kitajske. Marca 1927 je Nanjing ponovno postal prestolnica Republike Kitajske, z zavzetjem Pekinga leta 1928 pa se je severni pohod usepšno zaključil. Oblast nad Kitajsko je tako pripadla Chiangu in KMT a združitev ni prinesla trajnega miru. Kitajska komunistična stranka (KKP) osnovana leta 1921, ki je sprva sodelovala s Chiangom, je pridobivala vedno večjo moč, ideološka trenja med strankama pa so postajala vse bolj nepremostljiva. Poleg notranjih sporov pa je Kitajski pretila še Japonska.

Japonska je leta 1931 sprožila napad na Mandžurijo in ustanovila marionetno državo znano kot Manzhuguo 滿洲國. Za formalno vodstvo so izbrali zadnjega cesarja dinastije Qing, Puyija. Zaradi nacionalnega interesa so se komunisti in nacionalisti tedaj zopet združili v boj proti japonskim silam, vendar sodelovanje je bilo zgolj simbolično in do iskrenega premirja med strujami ni prišlo. Incident med japonskimi in kitajskimi četami pri mostu Marka Pola blizu Pekinga leta 1937 je povedel v drugo kitajsko-japonsko vojno, ki je trajala kar 8 let, vse do konca druge svetovne vojne. Po japonskem bombnem napadu na Pearl Harbor 7. decembra 1941, ki je zanetil drugo svetovno vojno, je Republika Kitajska, ki je bila na strani zaveznic, zaradi svoje strateške lege igrala pomembno vlogo in tako prejemala obsežno ameriško pomoč. Konec leta 1943 so ameriški predsednik Franklin Roosevelt, angleški premier Winston Churchil in general Chiang Kaishek v Cairu podpisali deklaracijo (Kairska deklaracija) v kateri je bila vrnitev Mandžurije, Tajvana in otočja Penghu dodeljena Republiki Kitajski. Japonska predaja in deklaracija v Postdamu sprejeta avgusta 1945 sta prinesli legitimnost Kairski deklaraciji. Odhod japonskih sil pa je vso energijo komunistov in nacionalistov ponovno usmeril v bitko za lastno oblast. S tem je kitajska državljanska vojna dobila poln zagon.

Oblast Republike Kitajske

Po japonski predaji avgusta 1945 je nacionalistična vojska RK v imenu zavezniških sil zavzela Tajvan in sprejela japonsko predajo. 25. oktobra 1945 je Tajvan uradno postal del Republike Kitajske.

Beli teror白色恐怖1945-1972

Tajvanci so bili zelo veseli ponovne vzpostavitve vezi s celino, odhoda japonske vojske in prihoda predstavnikov nacionalistične vlade RK. Vendar so se odnosi med Tajvanci ter novimi imigranti s kitajske celine kmalu izostrili. Prioriteta vlade RK je bila osvojitev celotne Kitajske, medtem ko Tajvan in lokalni prebivalci za tedanjo vlado niso imeli bistvenega pomena. Začetno obdobje vlade RK na Tajvanu je zaznamovala korupcija, ilegalno prisvajanje zemlje, inflacija, izbruh nalezljivih bolezni ter pomanjkanje osnovnih dobrin. Vse to je posledično vodilo do ene največjih tajvanskih tragedij: Incidenta 228 二二八事件. Povod za incident je nastal 27. februarja 1947, ko je trgovko, ki je na ulici v Tajpeju ilegalno prodajala neobdavčene cigarete, skupina policistov in agentov Urada za monopol skušala kaznovati. Prepir se je končal s streljanjem v katerem je bil ubit nedolžen mimoidoči opazovalec. Incident je še povečal napetosti med diskriminiranim civilnim prebivalstvom in državnimi uslužbenci pod vlado KMT.

Konflikti so se stopnjevali v množične demonstracije, ki pa so bile krvavo zadušene. Vladne sile so tedaj pobile na tisoče Tajvancev, predvsem izobražencev. Čeprav represija v poznejšem obdobju ni dosegla ravni z leta 1947, so bile na Tajvanu politične aretacije in pripori vse do začetka 1970ih nekaj vsakdanjega. To obdobje si je zato prislužilo naziv »beil teror«. Incident je zasadil seme sovraštva med domačini in prišleki, kar je tajvanski družbi pustilo daljnosežne posledice. Imigranti, ki so prišli na Tajvan po 1945 so predstavljali le 15% delež prebivalcev otoka a so še vrsto let ohranili premoč nad 85% populacijo domačinov. Šele leta 1995 se je vlada RK na čelu s predsednikom Lee Teng-huiem (李登輝 Li Denghui) formalno opravičila za izvedeno represijo in sprejela zakon o kompenzaciji vsem žrtvam terorja ter dve leti kasneje 28. februar razglasila za državni praznik.

Relokacija vlade RK na Tajvan

Leta 1949 so bile nacionalistične čete na Kitajskem dokončno poražene. Da bi s svojo vlado ubežal pred komunisti, se je Chiang Kai-shek s svojo vojsko in podporniki zatekel na Tajvan, kjer si je ustvaril novo bazo za nadaljevanje oblasti RK. Poveljnik komunističnih čet, Mao Zedong 毛泽东, pa je 1. oktobra na Trgu nebeškega miru svečano razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske (LRK). Tako je nastal precep »dveh Kitajsk«. Obe vladi, LRK in RK, sta zagovarjali svojo legitimnost nad ozemljem celotne Kitajske. S podporo ZDA je RK kot zakonita predstavnica celotne Kitajske navezala tesne diplomatske stike z večino demokratičnih držav na svetu in obdržala sedež v Združenih Narodih vse do leta 1971, ko so se razmere v mednarodni areni zasukale v prid LRK. V tem obdobju pa je, od LRK neodvisen, političen, gospodarski in družbeni razvoj otoka postopoma preobrazil samodojemanje Tajvancev glede lastne identitete in pripadnosti.